Že v osnovni šoli sem se z veseljem udeleževal likovnih ur. Med tem, ko so drugi raje risali s svinčnikom ali slikali z vodenimi barvicami, sem jaz komaj čakal ure, ko smo v roke dobili glino. Bila je hladna, mehka in ubogala je vsak moj prst. Ure in ure sem jo oblikoval, stiskal ter gladil. Iz nje sem ustvarjal majhne živali, skodelice in čudne, izmišljene pravljične like, ki so se mi podili po mojo mali glavi.
Takrat sem spoznal, da imam rad oblikovanje in edinstven tridimenzionalen svet. Z leti sem z glino delal vedno manj, a občutek ustvarjanja v treh dimenzijah je ostal, ni izginil. Nato pa je prišel digitalni čas. Računalnik, internet, programi za risanje in oblikovanje. Sprva sem le občudoval umetnine drugih, nato pa me je nekega dne prijatelj povabil, da preizkusim računalniški program za 3d modeliranje. Sprva sem bil nekoliko zmeden, toliko funkcij, ukazov, mrež. A ko sem se začel učiti, me je program za 3d modeliranje in njegov svet 3d modeliranja povsem prevzel. Namesto gline zdaj uporabljam računalniško miško in tipkovnico, občutek je skoraj povsem enak. Iz nič ustvarim nekaj. Lahko oblikujem stol, vesoljsko ladjo ali fantazijsko mesto. Kar koli si zamislim lahko postane realno, vsaj na zaslonu.
Še bolj neverjetno pa je, da te modele lahko natisneš s 3d tiskalnikom in jih potem držiš v rokah, prav tako, kot tiste iz gline nekoč. 3d modeliranje me danes spremlja skoraj vsak dan. Uporabljam ga pri šolskih projektih, ustvarjam like za razne igre, izdelujem darila in celo pomagam prijateljem pri idejah za dekoracijo. Ko sem v 3d programu, se počutim kot kipar prihodnosti, svoboden, ustvarjalen in brez omejitev.
Zato lahko rečem, da se je vse začelo že v osnovni šoli, ko sem iz gline oblikoval svoj prvi izdelek, majhnega dinozavra. Danes ustvarjam digitalne svetove, a tista prva iskrica ustvarjalnosti še vedno gori, le da zdaj sije v pikslasti svetlobi.…