Stanovanja v bloku in majhni otroci

Sama ne bi nikoli več živela v bloku. Na začetku tudi jaz nisem imela možnosti, da bi lahko živela v hiši. Tako so bila takrat s fantom, nama dostopna le podnajemniška stanovanja, ki sva si jih lahko privoščila. Ni nama bilo lahko, bila sva še mlada, znašla sva se po najboljših močeh. Kajti podnajemniška stanovanja niso poceni in tako sva skoraj ves zaslužen denar zapravila za najemnino, stroške in hrano. 

Vse bi bilo lepo, če pod nama ne bi živela hudobna gospa. Potem pa nama je še ona morila. Problem je že nastal, če sem bosa hodila po stanovanju, da to njo moti in da naj si kupiva tepihe in nosiva copate. Prišel je čas, ko sem jaz rodila. Prve pol leta je bilo še vse super, dokler se otrok ni začel igrati. Potem pa se je pritoževala vsak dan. To je mene spravljalo v stres. Takrat sem bila čisto na tleh, danes pa sem ji hvaležna, da se je tako obnašala, ker sva si zgradila svojo hišo in sedaj živimo srečno življenje. Prav zato pravim, da zame stanovanja v bloku ne pridejo v poštev. Meni ogromno pomeni svoboda in ko se je soseda pritoževala, je to meni pokvarilo dan. Fant se ni toliko pritoževal, niti sekiral, ker je naša spodnja soseda bila resnično hudobna oseba in je nihče v bloku ni imel rad. Midva pa sva žal imela smolo, ker sva živela nad njo. 

Tako so se mi zaradi nje zamerila stanovanja, sedaj uživam v svoji hiši, ona pa še vedno nesrečna teži vsem po vrsti. Kdo je sedaj bolj srečen, to si večkrat rečem in takrat se mi nasmeji. Ne bom rekla, da lepa, moderna, velika stanovanja v centru mesta niso dobra, prepričana sem, da se da lepo živeti tako, ampak če imaš takšno izkušnjo iz preteklosti, potem v stanovanja ne greš več.