Oljčno olje je bilo v mojem življenju prisotno od nekdaj, a dolgo časa sem ga jemala kot nekaj čisto običajnega. Vedno je stalo na kuhinjski polici, uporabljali smo ga za solate, včasih za peko, redkeje za kaj posebnega. A šele ko sem se začela resneje zanimati za kuhanje in kakovost sestavin, sem začela dojemati, kako pomembno je dobro oljčno olje.
Prelomni trenutek se je zgodil na dopustu v Istri, kjer smo obiskali manjšo družinsko oljarno. Tam so nam ponudili degustacijo več vrst oljčnih olj, vsako z drugačno sorto oljk, barvo in okusom. Bila sem presenečena, kako različna so bila ta olja. Eno je bilo rahlo sadno, drugo bolj pikantno, tretje z izrazito grenčino, ki mi je najprej delovala nenavadno, nato pa me je ravno ta kontrast navdušil.
Od takrat naprej oljčno olje dojemam skoraj kot začimbo. Ne uporabljam ga več samo za solato, temveč kot dodatek, ki lahko krožnik povzdigne. Malo olja čez pečen krompir, na koncu po juhi, čez popečen kruh,… tisti zadnji dotik, ki poveže vse okuse.
Pomembno mi je tudi, da vem, od kod olje prihaja. Raje kupim manjšo količino kakovostnega, lokalnega oljčnega olja, kot veliko plastenko neznanega porekla. In kar je najlepše, z vsakim vonjem in okusom se mi pred očmi zarišejo slike oljčnih nasadov, toplih kamnitih poti in vonja po suhi travi.
Oljčno olje je zame postalo več kot le sestavina. Je spomin, je navada, je majhen luksuz vsakdana. In ko odprem svežo steklenico in jo prvič pokapljam po kosu kruha, se vedno znova zavem, kako preproste stvari lahko ponujajo največ.
Oljčno olje mi je tudi pomagalo, da sem postala bolj pozorna na izvor hrane nasploh. Zdaj bolj cenim trud pridelovalcev, njihovo znanje in ljubezen do zemlje. Kadar imam priložnost, ga kupim neposredno pri proizvajalcih, ki mi razložijo, kdaj so obirali oljke in kako jih stiskali. Takšna steklenica je zame vedno nekaj posebnega.…